”Najprej nam pokaže (”naše”) telo in povzroči, da verjamemo, da smo to telo, ampak telo ni nič drugega, kakor oplojena sperma, v kateri je speča zavest. Bistvo telesa je iz sestavin hrane in zavest je v njej že od samega začetka. V tem stanju zavesti je vse vesolje, je vse stvarstvo.
Kdor to razume, obmolkne, kajti ve, da je to le prehodno dogajanje. Duhovnost ni nič drugega, kakor razumeti to igro zavesti – ugotoviti, kaj je ta prevara, iskati njen izvor. Delovanje zavesti se zgodi spontano in nihče ne ve, kaj se bo zgodilo. Nikoli ne pride ali gre, samo zdi se, da se je pojavila.
Da bi to iz-vedeli, je pomembno, s kakšno identiteto se sprašujemo.
Sprašujete KDO sem, ampak odgovora ne morete dobiti, ker je ta, ki bi naj dobil odgovor – lažen. Nikoli ne morete videti sebstva. Vaše pravo stanje je ne-pojavno, ko se zgodi pojavno, pridejo besede… Spoznajte ta ”jaz sem” brez govora, brez besed, ki se pojavijo zjutraj, ko se zbudite. Poznati Sebstvo, ostati v tem vedenju sebstva, ni le intelektualno vedenje (znanje).
V tem vedenju (znanju) morate biti čvrsto zasidrani, brez odmikanja stran. Sadež mora z-rasti na vašem drevesu. Mojega razumevanja ne morem posaditi v vas.” Nissa. januar 1980
slađana
28. 2. 2015 at 12:12gdo je ustvaril (kreiral) sebstvo? ali je zavest samu sebe ostvarila? vsaka reka ima neki izvir, začetek. kgo je imetnik kozmične zavesti?
kakšen je odgovor zena na obstj boga? individualnost : ali se ohranja po smrti? kakšna razlika je med dušo in zavestjo ? za razlago bi bila zelo
hvaležna.vsako dobro vam želim.
zen center
28. 2. 2015 at 18:06Tisoč ljudi, tisoč modrecev, tisoč religij ali filozofskih in podobnih pristopov, tisoč razlag, tisoč poti k odgovorom… Resen in iskren, vztrajen iskalec, ki je deležen tudi milosti in sreče, na neki točki preneha s takšnim izpraševanjem in se predano ter z zaupanjem poda na ENO pot, sledi eni razlagi. Zagotovo je mnogo dobrih poti, dobrih razlag…
Zatorej bi bilo prej škodljivo, kakor pa koristno, podajati kakršnekoli konkretne odgovore, ki bi le kopičili tvoje znanje in ustvarjali nove dvome, nova vprašanja… nikoli končano razglabljanje. Morda pa lahko pri izvitju iz primeža običajnega ”telo-um” zavedanja, pomaga naslednje. Ko globoko in trdno spiš, ali kaj obstaja? Kakšen Bog, kakšna zavest, kakšna duša? Ali ”imaš” zavedanje Sebe? Podobno je, ko ”izgubiš” zavest. Ali lahko preprosto in poenostavljeno sklepava, da je vse v Zavesti? Reciva najprej v individualni zavesti. Kaj pa je ta individualna zavest? Ali ni to preprosto zavedanje da SEM, da obstajam: ”imam” občutke, čutenja, misli, ”imam” telo, morda tudi kaj materialne posesti… Torej občutek, da sem, ta občutek ”jaz sem”, ”sem”, KAJ JE TO? To je vredno raziskovati… Ne le veliko lažje, ampak sploh edino mogoče bo najti končne odgovore, če verjameš, zaupaš, da TI nisi telo-um, kajti ”vse to” se le dogaja ”tebi”… Seveda hkrati tudi SI to telo, ta Um, misli, besede… Potrebuješ jih, da bi prepoznala, kaj si. Zakaj pa potem vsa ta ”igra” pozabe, napačne identifikacije in ponovnega odkritja? Odgovor je ves čas tukaj. TI si ta odgovor. Ampak TI brez besed, brez misli, brez ”tebe”… Sam trdno verjamem in z zaupanjem hodim po tej osameli poti, poti brez brez blišča in leporečja…
Veliko več pa ni mogoče povedati, tako preprosto je to. Ko sediš v meditaciji, v zazenu, kakor rečemu temu v zen tradiciji, ni tam nikogar, ki bi meditiral. Tudi meditacije ni. Morda le duh ljubečnosti, prijaznosti, mehkobe, vztrajnosti. Pa vdih in izdih, sčasoma tudi tega ne več. To je lahko najbrž dober začetek hoje po eni izmed (dobrih) Poti, ki so na voljo.
D.