V budizmu sta se razvili dve temeljni smeri – Teravada in Mahajana. Temeljna razlika med njima je, da prva obravnava zgodovinskega Budo kot navadnega smrtnika, ki je pač dosegel razsvetljenje, Mahajana smer pa obravnava Budo tudi kot božanstvo. Pri Hinajani je poudarek na prizadevanju za lastno odrešitev (razsvetljenje), v Mahajana tradiciji poudarjajo, da si je potrebno najprej prizadevati za odrešitev vseh drugih bitij in šele nazadnje tudi lastno.
Namen meditacije je, da praktikantu pomaga do razsvetljenja – k odrešitvi od trpljenja, ki je četrta od štirih Budinih plemenitih resnic (o trpljenju). V zen tradiciji pa praktikantu dodatno pomagajo štiri Bodisatvine (Buda usmiljenja) zaobljube. Povedano poenostavljeno, prva zaobljuba govori o tem, da si bo praktikant najprej prizadeval k odrešitvi trpljenja drugih bitij in šele četrta, da si bo prav tako prizadeval k lastni odrešitvi- razsvetljenju.
Zakaj tak vrstni red? Zaradi povsem preprostega dejstva, da je človekov egocentričen in prestrašen Mali jaz (‘’jaz, moj, mene’’ oziroma venomer le: jaz,jaz,jaz) največja oziroma edina ovira na tej poti. Zato ga je potrebno najprej umiriti in osredotočiti, kar je osrednji namen meditacije. Ko si praktikant v svoji praksi, ne le z meditacijo, ampak z njegovim celotnim odnosom do sveta, prizadeva za odrešitev drugih bitij, same od sebe odpadajo največje ovire: ponos, užaljenost, prezir, mišljenje, da je nekaj posebnega in podobno. Skratka gre za nekakšno ‘’brušenje’’ človekovega ega (prispodoba s plezanjem čez zid). Praktikant je v tej fazi nekako pomirjen s seboj in življenjem, ki ga živi oziroma je notranje uravnovešen. Ko praksa dozori, se ta že osredotočeni, kultivirani Mali jaz preobrazi v tako imenovani Veliki jaz, v stanje povezanosti z vsem. Z nadaljevanjem prakse se nato praktikantov Veliki jaz preobrazi v stanje Ne-jaz. Zatem ni nobene ovire več k spoznanju tega, kar že od nekdaj v vsakem je: stanje budovstva, popolnosti, stanje netrpljenja.
Zavedam se, da je navedeno sicer korekten, a le preprost in siromašen približek opisa nečesa, kar je nemogoče obesediti. Vendar pa z upanjem, da bi opisano bralcem pomagalo k lažjemu razumevanju omenjene tematike – oziroma njih samih. Dušan Osojnik
No Comments