Praksa

Zen vadba-zazen je primerna za vsakogar. Bolj ko v procesu vadbe spoznavamo in odkrivamo sebe, bolj razumemo svoja ravnanja in s tem lažje razumemo tudi druge. Na tak način postajamo boljši so-ljudje, ne glede na versko ali drugo pripadnost. Splošno pa velja, da je zen bližje življenjsko nekako zrelejšim osebam, kjer pa leta niso merilo zrelosti.

Temelj zen prakse je torej zazen. Zanj je značilna ustrezna drža, ki je soodvisna od višine podlage na kateri sedimo (zafu). Lahko sedimo tudi na spodviti deki ali pa na stolu, morda ob steni. Bistveno je, da spodnji del hrbta ni potisnjen navzven, ampak da je vzravnan, potisnjen nekako navznoter, s čimer se bo tudi hrbtenica lažje vzravnala. Celotno telo naj bo uravnoteženo in osrediščeno v svojem spodnjem delu. Poleg tega je zelo važno, da je zgornji del telesa, predvsem ramena in vrat, povsem sproščen. Če smo pravilno osrediščeni v spodnjem delu telesa, se bo sproščenost zgornjega dela zgodila veliko lažje ali pa kar samodejno. Posledica nepravilne drže so zastoji pretoka vitalne energije. Med sedenjem se lahko to odraža skozi najrazličnejše telesne bolečine oziroma neprijetne občutke teže, zaspanosti, neuravnovešenosti čustev in splošnega neudobja.

Sedimo na način, da sicer vidimo, a ne gledamo in slišimo, a ne poslušamo. Na začetku prakse se je običajno najprej potrebno umirjati sicer nemirni um. Pri tem si je najlažje pomagati z usmerjanjem pozornosti na dih, ki je nekaj najbolj naravnega in ni posledica kakšne umske dejavnosti (osredotočanje na objekt ali idejo). Načinov je več, najpogostejši pa so spremljanje vdihov in izdihov ali pa štetje dihov. Primeren čas je zgodaj zjutraj ali pred spanjem – ko sodobna komunikacijska sredstva potihnejo in druge dejavnosti nehajo. Prostor naj ne bo pretemen ali presvetel, primernejši je hladnejši prostor, vsekakor pa ne pretopel. Oblačila, v katerih vadimo naj bodo ohlapna, predvsem v pasu. Na začetku je povsem dovolj, če zazenu namenimo kakšnih 10 minut dnevno in počasi podaljšujemo ta čas, a na začetku ne dalj kakor 30 minut. Izkušnje kažejo, da tisti, ki se lotijo zenovske prakse (najbrž pa to velja za večino meditativnih tehnik) s prevelikim navdušenjem in vnemo, z meditacijo tudi hitro prenehajo. Razlogov, zakaj se to zgodi, je več.

Pomembno je poudariti naj zazen ne postane nekakšen umik pred vsakdanjim življenjem, nekakšna ”varna soba”, v katero ne spuščamo nikogar, ampak naj postane nekaj, kar vključuje. Če nas pri zazenu denimo kdo zmoti, je najprej pomemben on, potem naš zazen. Na ta način bomo ustvarjali duha, ki ga bodo tudi drugi želeli pobliže spoznati ali pa ga bodo iskreno spoštovali. Zaradi številnih razlogov je dobro in koristno, da vadimo sami in, če le imamo možnost, občasno tudi v zenovski skupini.

Ko sedemo, skušajmo preprosto samo biti – tukaj, sedaj, v tem prostoru, v tem trenutku časa. Ničesar ne presojajmo. Samo smo, kolikor je le mogoče, poenoteni s tem, kar tisti trenutek doživljamo. In to ne glede na to, kaj doživljamo, kakšno je naše trenutno počutje ali kakšne so okoliščine. S tem bomo ustvarili odprto širjavo, svet prostor, kjer se prične potovanje v onkraj ”jaz, moj in mene”, onkraj ega… Potovanje k bolj zadovoljnemu in umirjenemu vsakdanu, potovanje k telesnemu in duševnemu zdravju. Lahko se prične takoj.