Sodobni človek razvitega sveta rad govori o t.i. duhovnosti oziroma o duhovni rasti. Duhovnost je človeku predstavljena kot nekaj, kar bi naj bilo ‘’znotraj’’ njega, a naj bi bilo povezano z njegovim delovanjem navzven. V povezavi z duhovnostjo se omenjajo pojmi kot so ego, duša-duh, srce, notranji mir, uravnovešenost duh-telo in podobno. Marsikje je brati in slišati o tem, da človek ne more duhovno rasti sam, v izolaciji, saj tam ne more zares raziskati vseh razsežnosti njegovega ega, ki da je osrednja ovira na poti duhovne rasti. Ljudje se priključujemo najrazličnejšim skupinam, sledimo religijam in filozofijam, ki učijo razne metode in načine, kako naj bi človek duhovno rasel.
Pravijo, da je duhovna rast podobna plezanju čez visoki zid, na drugo stran, iz materialnega v duhovno. Pri tem ‘’plezanju’’ ni nobene opore, na razpolago nobenega pripomočka, razen sočloveka. Zato si moramo, da bi preplezali zid, medsebojno pomagati. Najenostavnejši način je, da se eden skloni, drugi se postavi na njegov hrbet in tako naprej, dokler končno nekdo ne doseže bližine vrha zidu in ga lahko naslednji prepleza… In nato naslednji in naslednji…
Obmiruj, bodi iskren in odgovori samemu sebi, kje si predstavljaš, da bi se postavil ti? Si pripravljen biti prvi, ki nosi težo vseh, ki stopajo preko njega, vzhičeno zagledani proti vrhu, tako da ga nihče sploh ne opazi, čeprav je njihov temelj in ima sam zelo malo možnosti, da bo sploh kdaj preplezal ta zid. Da, morda, nekoč, če se bo našel kdo, ki ga bo zamenjal… Zato je nekako povsem pričakovano, da bi vsakdo rad čimprej čez in da si nihče ne želi biti zadnji oziroma pozabljen obtičati nekje ‘’na dnu’’. Seveda je govora o tem, čemur pravimo človekov ‘’ego’’.
Sodobni izobraženi človek, ki pogosto govori in poučuje o duhovnih vidikih življenja, je o tem izvedel iz knjig ali od drugih ljudi, sam pa se poistoveti s slišanim ali prebranim, ker to nekako ‘’čuti’’ v sebi. A vendarle je za pričakovati, da bo prav on prvi raziskal premnoge vidike svoje lastne osebnosti, svojega uma in tistega, čemur pravi ‘’ego’’. Tako bi njegova pomoč drugim temeljila na lastnih spoznanjih in izkustvih. Iz tega pa nujno sledi to, da ga prav ta spoznanja v odnosu do drugih postavijo najnižje, na samo ‘’dno’’, o katerem je bilo prej govora. Ego torej ni najbrž nič drugega, kakor posameznikovo doživljanje njega samega v odnosu do sveta, v katerem živi. In je to, čemur pravi um, najtesneje povezano prav z njegovim egom oziroma s tistim, čemur človek pravi duhovnost… Da bi bili tvoji dnevi mirni, noči pa spokojne, draga bralka, dragi bralec… Dušan Osojnik
No Comments