Meditacija

V zahodni civilizaciji je bila meditacija dolgo časa površno ali celo napačno razumljena. Pri meditaciji ne gre za neko merljivo ali celo empirično preverljivo aktivnost. Gre za povsem individualno doživljanje notranjih občutij in spoznanj, ki so, vsaj na prvi pogled, pri vsakomur različna – in zato zlahka podvržena tako nesporazumom, kakor tudi manipulacijam.

meditacija vitazenMeditacijo lahko označimo kot nekakšno notranjo aktivnost, s katero človek na povsem individualen in njemu svojstven način uravnovešeno staplja dva, na prvi pogled zelo različna, sicer pa povsem soodvisna vidika, to je zunanje in notranje, telesno in duhovno. Vsekakor ne gre za običajno razmišljanje na način, ki nam je blizu in smo ga vajeni. To je, da si svet, pojme, predmete ali odnose v sebi najprej enostransko podredimo, jih postavimo v središče in nato opazujemo, ocenjujemo oziroma sodimo. Prav tako tudi ne gre za to, da se v meditaciji enostransko prepuščamo trenutnim čustvom in razpoloženjem.

Pri meditaciji gre bolj za poglabljanje in razširjanje vsakdanje zavesti, ne pa za njeno preseganje! Tisti, ki skozi meditacijo iščejo ali stremijo za nekakšno blaženostjo in ¨nadnaravnimi¨ stanji, ne storijo zase nič kaj trajno koristnega. S pomočjo meditacije lahko posameznik uravnoveša svojega duha in svoj um, s čemer se še bolj poveže z vsakdanjim, običajnim življenjem. Hkrati pa je res, da bolj ko je človekova vsakdanja zavest (tudi s pomočjo meditacije) poglobljena, subtilnejša so spoznanja o življenju, o sebi in svetu. Utemeljitelji raznih religij, umetniki, modreci in drugi, za človeštvo pomembni posamezniki, so do velikih spoznanj prišli prav skozi meditacijo.