Pri zen meditaciji ni obredov, ki bi zahtevali podrejanje avtoriteti ali ideji. Ni objekta meditacije (božanska oseba, lik, predmet, ideja…), ki bi praktikanta psihološko omejevala ali usmerjala. Prav tako ne gre za kakšno posebno življenjsko filozofijo ali nauk. Nasprotno, vsakdo lahko ne le ohranja, pač pa še bolj poglablja in razvija svoje religiozne, filozofske ali siceršnje življenjske usmeritve. Zen kot splošna življenjska drža in pa seveda vadba, je namenjena izboljšanju in približevanju vsakdanjemu življenju, ne pa odtujevanju od le-tega. Zen je pravzaprav proces življenjskega zorenja praktikanta in hkrati izražanje njegove resnične narave.
Ko prakticiramo dalj časa, se, ne da bi se točno zavedali kdaj, pričneta vzpostavljati notranji mir in ravnovesje, izboljša pa se tudi samopodoba, če je bilo potrebno. Da bi to dosegli, se ni potrebno ničemur odpovedovati ali se navzemati novih ideologij. Eden izmed učinkov takšne naravnanosti je povečana občutljivost oziroma ljubeča pozornost o tem, kaj se (ta trenutek) dogaja v duhu ter v telesu (navznoter in navzven).
V Sloveniji je v zadnjih nekaj letih, v svetu pa dlje, precej govora o ”mindfulness” oziroma o čuječnosti in njeni uporabnosti za sodobnega človeka, živečega pod najrazličnejšimi pritiski oziroma v stalnem stresu. Gre za pravi svetovni ”mainstream” čuječnostnih protistresnih stragetij. Podobno, kot se je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja dogajalo z zenom, se sedaj dogaja s čuječnostjo. Skorajda ni intelektualca, terapevta, psihoterapevta oziroma mnogih, ki delajo z ljudmi, da pri svojem delu ne bi omenjali pomembnosti čuječnosti – preprosto je potrebno ”biti zraven”. Na voljo so številni krajši ali daljši tečaji, ki udeležence kvalificirajo v učitelje, inštruktorje in najbrž tudi ”mojstre”… Beseda ”mindfulness” se v druge jezike običajno prevaja iz opisa, ki ga je med prvimi komercializiral J. K. Zinn. Na kratko in poenostavljeno – gre za zavedanje doživljanja trenutka, v katerem smo duševno in telesno, brez vpletanja ali presojanja.
Mnogi pa ne vedo, da je izraz ”mindfulness” iztrgan iz konteksta tisočletne tradicije budističnih meditativnih praks, kjer predstavlja le DEL meditacijskega procesa, ki med drugim povečuje pristnejši stik s seboj z nadaljevanjem v sočutje – nesebično občutenje drugih in praktično zavedanje o medsebojni povezanosti vsega. Te izkušnje praktikant prenaša na vsa področja življenja, tudi ko ne meditira. Lahko bi rekli, da je osrednji namen budističnih meditativnih praks nekakšen uvid v osvobajanje od lastne osebnosti, predvsem pa zorenje k prebujanju sočutja, ki je neločljivo povezano s spoznavanjem lastne biti oziroma življenjskega smisla…
Čeprav osnovna budistična meditacijska praksa nima povezave s kakršnokoli obliko religioznosti, pa je mnogokrat slišati in brati, kako se organizatorji (tudi na akademski ravni) raznih izobraževalnih čuječnostnih “produktov” že vnaprej odpovedujejo in zanikajo povezavi (razen osnovnega, etimološkega izvora) z budizmom oziroma njegovimi religioznimi vidiki. “Strokovno” argumentiranje, da je ta zahodna terapevtska čuječnost očiščena nečesa, česar v sebi sploh nima, lahko, navkljub verjetni dobrohotnosti, v javnosti zbuja dvome o poznavanju vsebin oziroma o legitimnosti avtorjev. Hkrati pa odpovedovanje tesnejšim budističnim (še vedno nereligioznim) povezavam jemlje upravičenost do uporabe izraza “čuječnost” in bi bilo zato primerneje uporabljati kak drug izraz, denimo ”polna pozornost” ali “polno zavedanje”. Razumeti pa je, da drugi izrazi najbrž ne bi bili komercialno tako uporabni in privlačni.
Brez dvoma pa je vsakršno, tudi pričujoče razpravljanje ali govor o najrazličnejših vidikih uporabnosti čuječnosti dobro za vsakogar in za vse, osebno ali širše strokovno terapevtsko. Posledica popularizacije je večanje osveščenosti o tem, da je za skupno dobro vsega človeštva in planeta nujno, da se pričnemo kot posamezniki intenzivneje obračati k samim sebi.
Skozi kontinuirano meditacijsko prakso, podprto z usposobljenim učiteljem oziroma skupnostjo praktikantov, ki delijo izkušnje, so mogoči trajnejši notranji uvidi in zunanji učinki čuječnosti.
No Comments