Čuječnost

Beseda ”mindfulness” se iz angleškega v druge jezike običajno prevaja iz opisa, ki ga je med prvimi uvedel ameriški avtor J. K. Zinn. Hrvati ta angleški izraz prevajajo kot “„usredotočena svjesnost“, Srbi pa kot “svesna pažnja”. Vsi pa ”mindfulness” označujejo kot posameznikovo zavedanje in sprejemanje (nekega) dogajanja brez subjektivnega presojanja, kar lahko ima za človeka (tudi z raziskavami potrjene) številne pozitivne učinke. Na področju osebne rasti oziroma na področju preprečevanja škodljivih posledic stresa in drugih bolezni sodobne družbe, je ta zavestna pozornost postala trend svetovnih razsežnosti. Skorajda ni intelektualca, terapevta, psihoterapevta oziroma mnogih, ki delajo z ljudmi, da pri svojem delu ne bi omenjali pomena ”mindfulness”.

984124_10209329330858171_7822485031990286344_nV novejšem času smo se s slovenskim prevajanjem izraza ”mindfulness” v okviru budističnih meditacijskih praks pričeli ukvarjati koncem devetdesetih prejšnjega stoletja v Slovenskem budističnem društvu. Nekako najbližji je, poleg izraza ”budnost”, ostal izraz čuječnost. 

Slovenski prevod ”mindfulness-a” v čuječnost je vsebinsko mnogo žlahtnejši, kakor pa angleški prevod ”sati-ja” v ”mindfulness”, saj ”sati” predstavlja veliko več, kakor pa le pozornost, ki je osrednja vsebina čuječnosti oziroma ”mindfulness-a”. Škoda, da je to, v širšem kontekstu izvirnih vsebin budističnih meditacijskih praks, v javnosti slabo poznano. Vzrok je najbrž v tem, da se tuji avtorji ter snovalci raznih delavnic in izobraževanj, ki se razširjajo tudi v slovenski prostor, vnaprej odpovedujejo budističnim vsebinam. Sklepati je da zato, ker lahko na tak način dosežejo večjo populacijo.

Ob poznavanju tematike se je težko izogniti vprašanju, ali ni čuječnost dosegla globalne razsežnosti v smislu številnih raziskav, kongresov in podobnega prav zato, ker z reduciranjem negativnih posledic stresa obeta optimizacijo siceršnjih človekovih veščin in potencialov – povečanje storilnosti (dobička) oziroma zniževanje zdravstvenih stroškov, predvsem stroškov bolniških odsotnosti. Podoben medijski trušč se je pred nekaj desetletji dogajal tudi z zenom. Kakor da se sodobni človek (vsega) hitro naveliča in vedno znova potrebuje nekaj svežega, drugačnega… Videti je, kakor da je ”mindfulness” bolj tržno blago, ki se z ustreznim marketingom nagovarjanja uma dobro prodaja, kakor pa nekaj, kar bi zares plemenitilo človeka in človeštvo. Razveseljiv pa je občutek, da je v slovenskem prostoru najti tudi svetle izjeme.

ČUJEČNOST in zen? Praksa pozornosti ni edini element zenovske meditacije. Enako pomembna sta ljubeča vztrajnost in predanost (temu) trenutku, vsemu, kar se v procesu meditacije pojavi znotraj in zunaj praktikanta. Praktikant se temu, kar v meditaciji pozorno zaznava, nekako tudi v polnosti predaja. Ničesar ne odriva, bolj dovoljuje in sprejema, da je vse, kar je – takšno, kakršno je, ne glede na to, kaj je. Na ta način razvija odnos ljubečnosti najprej do samega sebe in posledično do vsega, kar ga obkroža. Tako lažje, samo od sebe, ”odide”, kar ima za oditi, in ”pride”, kar ima za priti. Poudariti je potrebno, da ne gre za slepo prepuščanje, ampak nekakšno srčno predajo polnosti doživljanja izkustva in hkratno ohranjanje pozornosti. Sočutje je stanje duha, ki se v tem procesu pričenja vzpostavljati samo od sebe in se ga ni mogoče naučiti. Posledično so tudi praktikantova vsakodnevna ravnanja in odnosi manj impulzivni in manj egocentrični. Gre za procese, o katerih je težko govoriti, mogoče pa jih je izkušati. Potrebna je le predana praksa, ki pa brez ustreznega razumevanja (zakaj tako) ne more biti učinkovita.