Kaj je pravzaprav meditacija?
Na splošno bi lahko rekli, da je to nekakšna notranja aktivnost, s katero bi naj človek na njemu svojstven način stapljal zunanje in notranje, telesno in duhovno. S pomočjo meditacije lahko posameznik uravnoveša svojega duha in svoj um, s čemer se še bolj poveže z vsakdanjim, običajnim življenjem. Bolj ko je človekova vsakdanja zavest poglobljena, subtilnejša so spoznanja o življenju, o sebi in svetu. Prav tako je mogoče s pomočjo meditacije razširjati zavest oziroma odkrivati in prodirati v srž lastne biti oziroma fenomenologijo življenja na sploh – religiozno ali nereligiozno. Vsekakor pa je nesporno, da lahko imajo že preproste meditacijske prakse zelo pozitivne učinke na umirjanje življenja običajnega človeka.
Večina znanstvenih raziskav, ki so bile posvečene učinkom in vplivom meditacije na človekov psihološki ustroj, je bilo izvajanih na udeležencih z dolgoletnimi meditacijskimi izkušnjami. Še več, večina takih raziskav je bila izvedenih na budističnih menihih, ki živijo v samostanskih in podobnih skupnostih. Vemo, da je meditacija v takih skupnostih podlaga vsem aktivnostim, je način življenja od jutra do večera. Iz navedenega izhaja, da izsledkov takih raziskav ni mogoče neposredno prenašati na individualiziranega in vase zagledanega posameznika iz ”običajne” populacije, ki živi potrošniško orientiran način življenja, kjer je tudi meditacija tržno blago. Na voljo je nepregledno število raznovrstnih tečajev telesno duševnega uravnovešenja ter umirjanja. Večina se pri oglaševanju meditacijskih metod premagovanja stresa, rasti čuječnosti ter splošne empatije, sklicuje na znanstvene raziskave. Ker običajni človek ne živi v samostanskih skupnostih oziroma je psihološka struktura njegovega vsakdana zelo drugačna, sklicevanje na omenjene raziskave ni povsem korektno, lahko je celo zavajajoče.
Da bi lahko posameznik trajno uravnovesil svojega duha, svoj um ter se s tem bolj približal lastni biti in vsakdanjemu življenju, ni dovolj le obiskovanje raznih tečajev meditacije, čuječnosti in podobnega. Potrebnega je nekaj več. Če je še tako kvalitetno seme posajeno na skalo, je izjemno malo možnosti, da bo vzklilo. Za rast bo potrebno zagotoviti ustrezno podlago. Podobno je z omenjenimi procesi meditacije. Najprej je potrebno pri posamezniku vzpostaviti ustrezno podlago, na kateri je mogoče pričeti s praksami meditacije, ki bodo delovale trajno. Takšne podlage ni mogoče ustvariti z neko splošno metodo ampak le z učiteljevim osebnim pristopom, ki je za vsakogar drugačen. Če take podlage ni, je posameznik v preizkušanju novih in novih oblik, pristopov ter načinov notranje umiritve, četudi so nesporno kvalitetne, vedno znova razočaran. Tudi v zenu je pri posameznikih, ki niso prevetrili podlage, na kateri temelji njihova praksa, opaziti podoben pojav. Tako lahko posameznik hitro postane nekakšen odvisnik, ki se pred tegobami vsakdanjega življenja zateka v take ali drugačne ”notranje svetove” raznih meditacijskih pristopov. Ni redko, da človek hitro (p)ostane dober potrošnik tudi na področju tako imenovane duhovnosti. Stara zgodba o iskanju vodnega izvira oziroma kopanju vodnjaka malo tu in malo tam kaže, da pojav notranje zmedenosti (potrošništva?) ni nekaj povsem novega…
No Comments