Človek (njegov um) je nenehno, od jutra do večera, vpet v različne aktivnosti, dejavnosti, ki so prepletenost gibanja telesa in notranjih, psiholoških procesov. Narava uma je, da ni nikoli pri miru oziroma je vseskozi dejaven in aktiven. Zato se, ko je telo pri miru in v okolju prevladuje tišina, še intenzivneje sprožajo notranji, psihološki procesi. Če je človek takrat naravnan v želeno aktivnost (učenje, delo, opravila, branje…) se um osredotoči, kar je seveda koristno in zaželeno. Če pa takrat, ko je telo pri miru in je v okolici tišina, ni naravnan na kakšno ciljno dejavnost ali aktivnost, se pričnejo pospešeno odvijati razna razmišljanja, zbujajo se spomini, občutki in podobno. To so stanja, ki jim običajno rečemo sanjarjenje. Če pa človek za sanjarjenje ni razpoložen, takšnega stanja mirovanja ne prenese, ga prekine in se z nečim zaposli. Prične nekaj delati (premikati telo) ali vključi svoje čute – kaj gleda, posluša, bere, prične o čem načrtovano premišljevati in podobno.
Tudi ko govorimo o zenu je podobno. Ni tako redko, da mnogi, ki jih pritegne zen, potrebujejo veliko časa, da od branja in razmišljanja preidejo na konkretno prakso. V zen meditacijo praktikant vseskozi intenzivno in enakovredno vključuje oba vidika, telo in um. Ne izključuje nobenega od njiju, v poglobljeni praksi pa oba vidika nekako presežeta sama sebe.
Mumon, zenovski modrec iz 13.stoletja je o govorjenju o zenu zapisal:
”Z (nepotrebnim) govorjenjem v brezvetrju dvigamo nevihtne valove in se pretvarjamo, da celimo smrtne rane, čeprav nikomur ni bil skrivljen en sam las. Kdor skuša razumeti zen s pomočjo besed drugih, je kakor tepec, ki se praska po podplatu sandala, čeprav ga srbi noga”.
Pomembnejše kakor pridobivati nova znanja (mnenja…) o zenu ali njegovi filozofiji, je opuščati jih. Večino človekovih težav, sitnosti in nadlog povzročajo prav krčevita oklepanja za najrazličnejša mnenja, koncepte in prepričanja.
Pisati in govoriti o tem, kaj je zen, je zatorej prej odraz nemoči in neznanja, kakor pa odraz nekakšne modrosti in znanja. Zato zen označujejo kot pot ne-uma. Kljub vsemu pa se je na začetku besedam, da bi jih kasneje opustili, težko izogniti.