Zavedanje o lastni minljivosti in končnosti je razsežnost bivanja, s katero se človek najtežje sooča in se je v vsakdanjem življenju nekako izogiba. Pravzaprav se obnaša in v življenju ravna, kakor da bo živel večno.
Vendar pa starejši ko je človek, intenzivneje se z njo srečuje. Ne le zaradi pešanja življenjske moči in sprememb v organizmu, ampak tudi zaradi izgub bližnjih in ljubljenih oseb. Z raznimi preparati, oblačili, dodatki ali z medicinskimi posegi se je spreminjajočemu-starajočemu videzu še mogoče nekako upirati. Težje se je upirati tesnobnim in podobnim občutkom, ki navzven niso tako vidni. Zenovska tradicija praktikanta seznanja in spodbuja pri tem, da bi se lažje soočal z lastno minljivostjo. Njegovo vsakdanje življenje je lahko zato bolj sproščeno in prosto tovrstnih tesnob in stisk. Zen praktikant se kmalu prične zavedati, da je vsak vdih nekaj povsem novega, enkratnega in neponovljivega in je vsakič kakor novo rojstvo! Prav tako pa je vsak njegov izdih kakor nekaj zadnjega, končnega, neponovljivega, kakor nekakšno umiranje. Zato dovoli, da z vsakim vdihom pride, kar ima za priti in dovoli, da z vsakim izdihom odide, kar ima za oditi. Podobno je s ciklusom dneva in noči.
Dobro je, da bi zen meditacija vedno bolj postajala le odraz ”takšnosti” trenutka, brez vmešavanja ”ega” v smislu pričakovanj ali sodb, brez nekoga, ki je v središču (Jaz) in ki deluje iz tega središča (vrednoti, presoja, se opredeljuje v skladu z mnenji, koncepti in prepričanji). Biti pri miru in nič delati, niti meditirati, samo sedeti. Meditacija zato, ker – je pač sedaj čas za meditacijo. Počasi prične praktikant vzpostavljati takšen odnos na vseh drugih področjih svojega življenja, tudi ko ne meditira… Notranje ravnovesje, zadovoljstvo, hvaležnost in sočutje, potrpežljivost, morda tudi skromnost, se vzpostavljajo sami od sebe in so zato le nekakšen ”stranski učinek” prakse in ne njen osnovni namen. Postanejo trajni zavezniki z neskončnim rokom trajanja.
No Comments