V zahodni civilizaciji je bilo to, čemur pravimo meditacija, dolgo časa površno ali celo napačno razumljena – in morda je še vedno tako. Lahko rečemo, da pri tem ne gre za neko merljivo ali celo empirično preverljivo aktivnost ampak za povsem individualno doživljanje notranjih občutij in spoznanj, ki so, vsaj na prvi pogled, pri vsakomur različna – in zato zlahka podvržena tako nesporazumom, kakor tudi manipulacijam.
Če že govorimo o tem, o čemer v njegovem bistvu pravzaprav ni mogoče govoriti, lahko meditacijo označimo kot nekakšno notranjo ne-aktivnost, s katero človek na povsem individualen in njemu svojstven način uravnovešeno staplja dva, na prvi pogled zelo različna, sicer pa povsem soodvisna vidika, zunanje in notranje, telesno in duhovno. Vsekakor ne gre za običajno razmišljanje na način, ki nam je blizu in smo ga vajeni – to je, da si svet, pojme, predmete ali odnose v sebi najprej enostransko podredimo, jih postavimo v središče in nato opazujemo, ocenjujemo oziroma se opredeljujemo. Prav tako tudi ne gre za to, da bi se v meditaciji le prepuščali trenutnim čustvom in razpoloženjem.
Lahko bi rekli, da gre bolj za poglabljanje in razširjanje vsakdanje zavesti, ne pa za njeno preseganje! Tisti, ki skozi meditacijo iščejo ali stremijo za nekakšno blaženostjo in ¨nadnaravnimi¨ stanji, ne storijo zase nič kaj trajno koristnega. S pomočjo meditacije lahko posameznik uravnoveša svojega duha in svoj um, s čemer se še bolj poveže z vsakdanjim, običajnim življenjem. Hkrati pa je res, da bolj ko je človekova vsakdanja zavest poglobljena, subtilnejša so spoznanja o življenju, o sebi in svetu. Pri tem je pomembno praktično spoznanje, da pravzaprav ne vem kaj ali kdo sem, da se vse nenehno spreminja in da v resnici ”nič” ne vem. Skozi te procese se lahko praktikant zares ljubeče odpre življenju, ki ga živi oziroma vsemu, kar ga obdaja…