Ko ste v globokem spancu in pričenjate videvati razne podobe, sanjate. Ali te podobe ne prihajajo iz vašega bitja? Karkoli vidite v vašem budnem stanju, ali tudi to ne prihaja iz vašega lastnega bitja? Vaše misli o individualnosti pravzaprav niso vaše misli, so kolektivne. Vi mislite da ste nekdo, ki ima misli, v bistvu pa misli same vzniknejo v zavesti. Zavest je nekakšna drama, igra vlog, pri čemer ste popolnoma nemočni. Rojstvo, starši, vse je privid. Vzeti telo za svoje, je zgolj slučaj. Razumite igro zavesti: pokaže nam naše telo in povzroči, da verjamemo, da smo to telo, ampak telo ni nič drugega, kakor oplojena sperma, v kateri je speča zavest. Bistvo telesa je iz sestavin hrane in zavest je v njej že od samega začetka. V tem stanju zavesti je vse vesolje, je vse stvarstvo. Kdor to razume, obmolkne, kajti ve, da je to le prehodno dogajanje.
Če se ne oklepate telesa kot vaše identitete, postane vse prav. Vzrok in osnova zavedanja (zavesti) se nahaja v materialnem. Ker vam je telo na razpolago, ga uporabite, ampak zavedajte se, da Vi niste to telo! Vse, kar se zgodi med rojstvom in smrtjo, je le odraz univerzalne, neosebne zavesti. Duhovnost ni nič drugega, kakor razumeti to igro zavesti – ugotovite, kaj je ta prevara. Iščite njen izvor.
Sprašujete se KDO sem, ampak odgovora ne morete dobiti, ker je ta, ki bi naj dobil odgovor – lažen. Intelekt je le posledica procesa nastajanja, kako naj torej presoja to isto nastajanje, stvarjenje! Nikoli ne morete videti sebstva. Vaše pravo stanje je ne-pojavno, ko se zgodi pojavno, pridejo besede… Težava je, ker se po eni strani nočete odpovedati, opustiti tega intelektualnega znanja, hkrati pa bi radi skozi to isto znanje razumeli uganko lastnega obstoja. Zaradi tega ne zmorete doumeti. Kar pripovedujem, namreč ni ”običajno” znanje, s katerim tega ni mogoče doumeti. Hkrati pa ne pozabite, da še vedno komuniciramo v jeziku pojmov, uma in telesnosti, kjer je vse neresnično. Odpovejte se vsem konceptom in se poglobite, iščite v naravi svoje lastne biti. Bodite trdno zasidrani v občutku lastne biti, osnovnem občutku ”sem”, primarnem, temeljnem občutku obstoja. To je ključ.
Prevajano 2009-2014 iz neprecenljive zakladnice ”Nisarga.M.”, Navnath Sampradaya indijske advaita tradicije
slađana
28. 2. 2015 at 12:19mi nismo to telo ? OK. torej če tiger teče proti meni moram reči : ne on ni to telo meni se zdi da je to tigar in mi ni treba ukrepati?????
zen center
28. 2. 2015 at 17:14Ko zreš na to, čemur praviš JAZ in na to čemur praviš SVET, z vidika običajnega raz-uma, z vidika svoje telesnosti-osebnosti (mnenja, koncepti, prepričanja…), da: seveda je tiger in seveda, če še imaš čas in razumeš njegovo govorico, mu je dobro čimprej povedati, da mu nič nočeš in da bi rada šla mirno naprej po svoji poti… In seveda, ja – je telo in je um… In običajno je človek prepričan, da je TO on.
Lahko pa pričneš raziskovati tudi drugače. JAZ (občutek bivanjskosti, občutek da sem, da obstajam, JAZ – ta, ki trpi, ki je vesel, ki je radosten , ki je žalosten, ki je sumničav, nabrit, se smeje ali joka… ta občutek je vseskozi isti, le moje identitete se z leti spreminjajo. Otrok, mladostnik, odrasel… Tudi telo se nenehno spreminja, ta občutek pa ostaja vedno isti. Če želiš odgovore na vprašanja, ki si jih zastavljaš, se s tem občutkom za ”jaz”, osredotoči na ta isti občutek, popolnoma se potopi vanj. Ugotovi, od kod je, kaj je, od kdaj je… Samo tako je mogoče dobiti odgovore. Seveda s predpostavko, da najprej trdno in neomajno verjameš, zaupaš, da je tu vredno raziskovati. Ampak zelo malo jih je, ki se podajo na takšno pot. Hrabrost, vztrajnost, zaupanje, hvaležnost so zavezniki, ki pomagajo.
Da bi lahko povedano doumeli, ugotovili, spoznali KAJ zares smo, potrebujemo telo, intelekt, raz-um. Ta isti um, ki je hkrati tudi ”ječa”. Um, pogovor, besede so tudi pri tovrstnem ”raziskovanju” potrebne zato, da bi lahko v nekem trenutku, na neki točki, popolnoma poniknile, prenehale.