Dih Dah Duh

Zdravo Dušan,

pošiljam ti nekaj misli o dihu, dahu in duhu za blog, kot sem ti obljubil. V slovenskem jeziku imamo veliko srečo, da poznamo tri besede: dih, dah in duh. Sorodne so si po zvenu in izvoru, vendar niso enake. Drugi slovanski jeziki sicer poznajo dih in duh, dah pa ne, neslovanski jeziki ne poznajo povezave dih – duh.

Dih meri na temeljni življenjski proces, ki vzdržuje vse druge življenjske procese, saj vemo, da začnemo živeti kot samostojno bitje s svojim prvim vdihom in preminemo s svojim zadnjim izdihom. Vmes se dogaja na videz nenehna izmenjava vdihov in izdihov, med njimi so le kratke, komaj opazne pavzice, kjer vdih prehaja v izdih in obratno. Pozornost na ta proces nas vrača k svoji temeljni živosti, ki je celo onkraj zavesti in uma, saj dihamo tudi v trdem spanju, ko nismo pri zavesti in nič ne mislimo. Zato je gojenje pozornosti na proces dihanja začetna in obenem končna točka v gojenju katerekoli duhovne prakse, tj. vračanja k resnici nas samih. Vendar dih sam po sebi ne zajema prefinjenih ozadij, ki se odpirajo v duhovnih praksah. In tu je mesto za drugo od treh besed:

Dah. Na prvi pogled ne vemo, kaj bi z njim, treba se je že malo poglobiti vase, da se zavemo njegove posebnosti. Dah, npr. v zvezi “vdahniti življenje nečemu”, “izdahniti življenje” meri prav na dar življenja, na to, da naše življenje ni preprosto dejstvo, temveč nam je “dano” v življenje. Z dahom smo poklicani v življenje, pa tudi sami lahko kdaj nečemu vdahnemo življenje, npr. umetnik vdahne življenje kakšni podobi, besedam, vlogi itd. Dah zajema seveda tudi dihanje, a je več od tega, kajti “je” tudi tam, kjer se dih ali izdih izgubita v navidezni praznini. Prav tam, kjer ni niti vdiha niti izdiha, je “mesto” daha kot tihega ozadja dihanja. Zato gojenje čuječnosti na dih in izdih slej ko prej privede do ozaveščanja daha. In tu je točka za vstop k tretji besedi:

Duh. Evropska metafizika je po krivici zožila pojem duha na nekakšen abstraktni um ali na teološko onostransko bitnost. Vendar je duh izvorno veliko bolj “tostranski” in konkreten. Duh je to, v čemer nenehno živimo, bivamo in ”smo”, če uporabi Pavlove besede iz njegovih pisem. Poudarjam “nenehno”, kajti v duhu ni začetka in konca, čeprav je vedno tu in zdaj. Pozornost na dah nam slej ko prej odpre vrata duha, ne kot vstop v onostranstvo, temveč kot območje tukajšnje vse-povezanosti in temeljne simpatije ter odprtosti do sleherne oblike živosti. Tu ni ločitve med menoj in drugimi, hkrati pa to ne pomeni, da se izgubim v “vsem”, nasprotno, tu se najdem(o) kot so-živ(i), soprebivajoč(i). Zveni nekoliko metafizično in mistično, a je povsem vsakdanje, vendar neizmerno pomembno in vredno.

Zen prakso razumem kot prehajanje od diha preko daha k duhu in nazaj, ki se nikoli na konča. In če natanko prisluhnemo, se tudi nikoli ne začne, ampak v svoji izvorni prisotnosti vedno je.

Lep pozdrav

Andrej